68 človeških = 13 pasjih let

Zgodba, ki se je začela pred trinajstimi leti, ko naju je sin postavil pred edini ultimat v našem družinskem življenju, se je sinoči končala.
Za osemnajsti rojstni dan si želim psa. Pojdimo ga iskat skupaj, sicer bom sam pripeljal dva, je rekel. Pa smo šli. Zvedeli smo za samičko z leglom, za katero ostareli lastniki niso mogli več skrbeti.
Pripeta je bila na prekratki verigi, okrog nje pa kopica zanemarjenih, podhranjenih mladičkov. Ko so nas zagledali, so pridrncali zraven.
Nekaj časa so se nam motali pod nogami, potem pa izgubili zanimanje in se eden za drugim vrnili k materi.
Razen mladičke, ki se je odločila, da bomo postali njeni novi skrbniki. Ja, danes vem, da si je takrat ona izbrala nas in ne morda obratno.
Bila je majčkena, z napihnjenim trebuščkom, korajžna in prestrašena obenem.
Zrasla je v srednje veliko lisičkasto mešanko. Nič posebnega, pravite. Povsem vsakdanja zgodba, vas slišim.
Ja, pa tudi ne. Naša Aja je bila naša pasja prijateljica. V njenih očeh si videl brezpogojno ljubezen, za kakršno sploh ne moreš verjeti, da obstaja.

Govorim v pretekliku. Že nekaj dni so njene oči izgubljale sijaj, sinoči je v njih pisalo samo še, da je neskončno utrujena. Saj veš, da ne morem več, je govoril njen pogled.
Aja me ne bo več pozdravila, ko bom prišla domov. Nič več mi ne bo v svojem pasjem jeziku poročala, kako se je imela, dokler nas ni imela spet varno pod svojim nadzorom.
Vedno pa mi bo v spominu ostal njen pogled: rada vas imam, ne glede na to, kakšne volje ste, kako se počutite, kaj počnete. Preprosto rada vas imam.
Tudi mi, Aja, te imamo radi.