Knjižnični medo Medo poroča

Danes je bil poseben dan. V knjižnico je prišlo sto otrok. Lahko jih je bilo tudi več, ampak jaz znam šteti samo do toliko. Pravzaprav bi verjetno ta mali učenci rekli, da imam težave že pri številih do dvajset. Vedno znova me učijo šteti, ampak očitno nisem tako odprte glave, kot mi je rekla učiteljica Marjeta.

 No, pa sem zašel s poti. Prišli so torej otroci, tiste z ruticami že poznam, s seboj pa so pripeljali še mlajše. Rekli so, da so iz vrtca, in da bodo naši učenci, ko še malo zrastejo.
To me je zelo razveselilo, knjižničarka bo torej imela še komu brati pravljice, ki jih namreč tudi sam neizmerno rad poslušam. Sploh tiste, ki govorijo o živalih.

No, pa sem spet zašel s poti. Prišli so torej otroci, veliko jih je bilo, pa prav prijazni so bili, nihče me vlekel za ušesa in stiskal za smrček, tako kot so obljubili, da ne bodo.

Pozorno so spremljali Ano in Jana, z okroglimi očmi poslušali, kako je petelin izgubil svojo suknjo in potem ustvarjali. Ja, tale petelin je pa skoraj tako pozabljiv kot moja knjižničarka. Ta, če nič drugega, kar naprej išče svoja... očala, seveda.

Kot sem že rekel: danes je bil poseben dan...  In če mi slučajno kdo ne verjame, naj si pa dobro fotke pogleda.