Njegov odgovor je v prvi vrsti navdušil knjižničarko samo. Odpihnila je kar nekaj prahu pozabe, dogodki iz preteklosti so na novo oživeli. Prijazni, humorni, iskrivi...
Zdravo,
sem moral kar malce razmisliti o temle. Čukca sem po mojem narisal bolj proti koncu osnovne šole, v osmem razredu ali konec sedmega, torej recimo okrog leta 1992. Spomnim se, da sem obliko sove pravzaprav skopiral z nekega turističnega letaka za šempetrsko rimsko nekropolo in jamo Pekel (oziroma za nekaj takega), nato sem mu seveda dodal ustrezne akademsko-knjižnične atribute. Če bi ugotovil, kdaj smo bili na šolski ekskurziji na tistem koncu, bi lahko tudi čukca točneje datiral. Morda še kje najdem kak star zvezek...
Je pa lik čukca kot nekakšne knjižn(j)ične maskote še nekoliko starejši, ker sem ga v bolj rudimentarni obliki, a že s telovnikom in akademsko čepico, prvič narisal kakšno leto (ali še malce več) poprej. Ta pra-čuk je visel na steni v knjižnici, dokler mi pač ni bil več všeč in sem se lotil redizajna po sposojenem zgledu iz omenjenega letaka. Če štejemo od tedaj, je Čukec Um (takrat sicer še ni imel imena) star že toliko kot ta država, ali celo kak mesec več. Neverjetno - zdi se mi, kot da je bilo predvčerajšnjim (še dobro, da ni, ker bi to sicer pomenilo, da imam težave s kratkoročnim spominom).
Ne vem, če so bile še kakšne druge ideje za maskoto knjižnice, smo pa pred tem seveda ekstenzivno uporabljali (no, vsaj nekateri) grb Združenega kraljestva šolske knjižnice v podobi dvoglavega orla, ki je v tacah držal, hm, knjigo in pero ali kaj takega (v ostalem pa je bil sumljivo podoben staremu avstrijskemu cesarskemu grbu). Zdaj sem se spomnil, da sem nekoč izdelal celo pečat s tem orlom (v tehniki linoreza, he, he) in smo potem občasno v knjižnici talili vosek in pečatili razne dokumente. Zna biti sicer, da se je to pretežno dogajalo v odsotnosti častne monarhinje združenega kraljestva, ki ni kazala navdušenja nad prižiganjem sveč v knjižnici, precej odločno pa je zavračala izvrševanje svojih kraljevskih prerogativov in nazivov. Dotični orel je krasil tudi (kartonasto) zakladno skrinj(ic)o, v kateri so se zbirala silna finančna sredstva od zamudnin za knjige, s katerimi smo potem konec šolskega leta šli na sladoled. Razen takrat, ko nam je inflacija povsem požrla vrednost zakladnice (v letu denominacije dinarja, torej 1990) in nam je ostal impresiven kupček povsem ničvrednih bankovcev za 1000 in 5000 din. Vem, ker si del tega kupčka še vedno lastim.
Kakšne posebne anekdote se ne spomnim, itak se mi zdi, da smo bili ves čas v knjižnici, tako da se je vse zgodilo tam. "Vse se zgodi v šolski knjižnici." Sem vprašal tudi Mihata Šubaro, pravi isto.
Modrih misli pa nikoli nisem preveč maral, še najraje izrekam takšne po trenutnem navdihu, a tudi s trenutno veljavnostjo, ki jih ne kaže trajno zabeležiti. "Vse, kar znam, sem se naučil v šolski knjižnici." No, gotovo sem se naučil, kaj pomeni UDK. To sem namreč ravno danes razložil naši tajnici, od katere je dotični podatek v zvezi z našo inštitutsko revijo zahtevala urednica z GV Založbe (direktor je Boštjan Koritnik, ki se je svojčas bržkone tudi mudil po šolski knjižnici OŠ DKT).
Ne vem, če mi iz analognih generacij sploh lahko kaj pametnega svetujemo današnjih generacijam otrok, ki že od rojstva odraščajo z internetom in si niti ne predstavljajo sveta, kjer niso vsi podatki takoj pri roki. "Če česa ne veste, zguglajte." - to jim je, upam, že jasno. Moj priljubljen izrek je: "O tem obstaja obširen članek na Wikipediji." - stavek, ki vedno drži, ne glede na to, za katero temo gre. Morda bi ga kazalo napisati na steno. A danes šolarji sploh še kaj rabijo knjižnico (razen da gredo tam na net)? Na seminarjih, ki jih organizirata NUK in JAK, govorijo samo še o digitalnih knjižnicah in digitalnih revijah in novi NUK bo imel samo še sobe s strežniki in terminali itd. Ampak jaz imam kar rad papir. No, vsekakor pa vztrajam, da je knjižnica mnogo boljši prostor za "debatni krožek", kakor chat na Facebooku (ki ga imam po defaultu izklopljenega). Velike količine papirja poskrbijo za ravno pravo akustiko in vonj. Aja, sva pa pred kratkim s Krstulovićem z NUKa fantazirala, da bi namesto nove stavbe nacionalne knjižnice knjige prestavili kar v Žitove silose v BTCju, tako da bi se knjižne police ob spiralnih stopnicah ovijale vse do vrha silosa in bi potem iz tega napravili veliko turistično atrakcijo.
Dvomim, da bo kaj od tegale pisanja uporabno za objavo na vaši spletni strani, razen seveda podatka, da bo lahko Čukec Um kmalu legalno naročil pivo tudi v najkonservativnejših koncih ZDA. Oziroma, knjižničarji najbrž pijejo konjak, kajne. No, vsaj čuka si nekako predstavljam s tistim trebušastim kozarcem v taci in cigaro v kljunu. Povsem nevzgojno, kakopak - morda rabite novo maskoto.
Lep pozdrav,
Matija Damjan
sem moral kar malce razmisliti o temle. Čukca sem po mojem narisal bolj proti koncu osnovne šole, v osmem razredu ali konec sedmega, torej recimo okrog leta 1992. Spomnim se, da sem obliko sove pravzaprav skopiral z nekega turističnega letaka za šempetrsko rimsko nekropolo in jamo Pekel (oziroma za nekaj takega), nato sem mu seveda dodal ustrezne akademsko-knjižnične atribute. Če bi ugotovil, kdaj smo bili na šolski ekskurziji na tistem koncu, bi lahko tudi čukca točneje datiral. Morda še kje najdem kak star zvezek...
Je pa lik čukca kot nekakšne knjižn(j)ične maskote še nekoliko starejši, ker sem ga v bolj rudimentarni obliki, a že s telovnikom in akademsko čepico, prvič narisal kakšno leto (ali še malce več) poprej. Ta pra-čuk je visel na steni v knjižnici, dokler mi pač ni bil več všeč in sem se lotil redizajna po sposojenem zgledu iz omenjenega letaka. Če štejemo od tedaj, je Čukec Um (takrat sicer še ni imel imena) star že toliko kot ta država, ali celo kak mesec več. Neverjetno - zdi se mi, kot da je bilo predvčerajšnjim (še dobro, da ni, ker bi to sicer pomenilo, da imam težave s kratkoročnim spominom).
Ne vem, če so bile še kakšne druge ideje za maskoto knjižnice, smo pa pred tem seveda ekstenzivno uporabljali (no, vsaj nekateri) grb Združenega kraljestva šolske knjižnice v podobi dvoglavega orla, ki je v tacah držal, hm, knjigo in pero ali kaj takega (v ostalem pa je bil sumljivo podoben staremu avstrijskemu cesarskemu grbu). Zdaj sem se spomnil, da sem nekoč izdelal celo pečat s tem orlom (v tehniki linoreza, he, he) in smo potem občasno v knjižnici talili vosek in pečatili razne dokumente. Zna biti sicer, da se je to pretežno dogajalo v odsotnosti častne monarhinje združenega kraljestva, ki ni kazala navdušenja nad prižiganjem sveč v knjižnici, precej odločno pa je zavračala izvrševanje svojih kraljevskih prerogativov in nazivov. Dotični orel je krasil tudi (kartonasto) zakladno skrinj(ic)o, v kateri so se zbirala silna finančna sredstva od zamudnin za knjige, s katerimi smo potem konec šolskega leta šli na sladoled. Razen takrat, ko nam je inflacija povsem požrla vrednost zakladnice (v letu denominacije dinarja, torej 1990) in nam je ostal impresiven kupček povsem ničvrednih bankovcev za 1000 in 5000 din. Vem, ker si del tega kupčka še vedno lastim.
Kakšne posebne anekdote se ne spomnim, itak se mi zdi, da smo bili ves čas v knjižnici, tako da se je vse zgodilo tam. "Vse se zgodi v šolski knjižnici." Sem vprašal tudi Mihata Šubaro, pravi isto.
Modrih misli pa nikoli nisem preveč maral, še najraje izrekam takšne po trenutnem navdihu, a tudi s trenutno veljavnostjo, ki jih ne kaže trajno zabeležiti. "Vse, kar znam, sem se naučil v šolski knjižnici." No, gotovo sem se naučil, kaj pomeni UDK. To sem namreč ravno danes razložil naši tajnici, od katere je dotični podatek v zvezi z našo inštitutsko revijo zahtevala urednica z GV Založbe (direktor je Boštjan Koritnik, ki se je svojčas bržkone tudi mudil po šolski knjižnici OŠ DKT).
Ne vem, če mi iz analognih generacij sploh lahko kaj pametnega svetujemo današnjih generacijam otrok, ki že od rojstva odraščajo z internetom in si niti ne predstavljajo sveta, kjer niso vsi podatki takoj pri roki. "Če česa ne veste, zguglajte." - to jim je, upam, že jasno. Moj priljubljen izrek je: "O tem obstaja obširen članek na Wikipediji." - stavek, ki vedno drži, ne glede na to, za katero temo gre. Morda bi ga kazalo napisati na steno. A danes šolarji sploh še kaj rabijo knjižnico (razen da gredo tam na net)? Na seminarjih, ki jih organizirata NUK in JAK, govorijo samo še o digitalnih knjižnicah in digitalnih revijah in novi NUK bo imel samo še sobe s strežniki in terminali itd. Ampak jaz imam kar rad papir. No, vsekakor pa vztrajam, da je knjižnica mnogo boljši prostor za "debatni krožek", kakor chat na Facebooku (ki ga imam po defaultu izklopljenega). Velike količine papirja poskrbijo za ravno pravo akustiko in vonj. Aja, sva pa pred kratkim s Krstulovićem z NUKa fantazirala, da bi namesto nove stavbe nacionalne knjižnice knjige prestavili kar v Žitove silose v BTCju, tako da bi se knjižne police ob spiralnih stopnicah ovijale vse do vrha silosa in bi potem iz tega napravili veliko turistično atrakcijo.
Dvomim, da bo kaj od tegale pisanja uporabno za objavo na vaši spletni strani, razen seveda podatka, da bo lahko Čukec Um kmalu legalno naročil pivo tudi v najkonservativnejših koncih ZDA. Oziroma, knjižničarji najbrž pijejo konjak, kajne. No, vsaj čuka si nekako predstavljam s tistim trebušastim kozarcem v taci in cigaro v kljunu. Povsem nevzgojno, kakopak - morda rabite novo maskoto.
Lep pozdrav,
Matija Damjan
Ja, uganili ste. To so moji takratni člani knjižničarskega krožka :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar