Dragi Božiček!
Res je še prehitro, da ti pišem, vendar ne vem, na koga naj se obrnem, saj nihče nima takšne moči kot ti. Zadnje čase si pojem le še tisto: Včasih je luštno b'lo, zadaj pa ni več tako …
Prej si mi vsako leto prinesel kakšno knjigo, zadnja leta pa dobim le še majhno čokolado. Pa saj jaz nisem bolj poreden! V šoli mi kar gre, staršem pa tudi pomagam. Res ne vem, kaj je narobe! Vse je tako čudno. Šolski avtobus nas v šolo pripelje že eno uro prehitro, ker so jih v naši občini polovico ukinili, druga polovica pa nas ne more pripeljati vseh istočasno. Po pouku pa je zopet ista pesem. Zopet čakamo. Pa mene to sploh ni motilo. Šel sem v šolsko knjižnico in sem tam bral. Včasih so prišli tudi prijatelji in smo poklepetali ali pa nam je knjižničarka priporočala kakšno knjigo. Večkrat sem tam napisal domačo nalogo, referat ali seminarsko nalogo, ker sem našel primerne knjige, pa še internet. Tudi knjižničarka ti je pomagala, če si potreboval pomoč. Zdaj pa ne vem, kaj se je zgodilo! Knjižnica je bolj poredko odprta in še težko si kaj izposodiš, ker je takšna gneča. Da bi pa sedel v čitalnici in kaj delal, pa sploh ni možno, ker ni prostora. Včasih smo skoraj pri vseh predmetih šli večkrat v knjižnico in se kar tam učili. Pomagali smo si s knjigami in z računalnikom, pa še učiteljica in knjižničarka sta nam svetovali. Zdaj tega ni več, ko pa ima knjižničarka kar naprej pouk.
Jaz pa bi si tako rad vzel čas in si v miru izbral kakšno zanimivo knjigo. Sem že rekel mami in atiju, da bi me z avtom odpeljala v mesto v knjižnico, ko prideta pozno popoldne domov. Pa sta se tako razjezila, da sta utrujena, da nimata dovolj denarja za bencin, jaz pa naj rajši počnem kaj bolj pametnega, kot pa da zapravljam čas s knjigami, ker od tega ne bom sit. Mislil sem si že pomagati z računalnikom, vendar je tako počasen, da te vse mine. Knjige, ki jih lahko brezplačno prebiraš, pa tudi hitro prebereš.
Dobil pa sem eno dobro idejo. Edino ti, Božiček, bi lahko tako uredil, da bi vso mojo družino preselil v mesto. Veš kako bi bila ata in mama srečna, ker bi prihranila pri bencinu. Jaz pa bi bil še srečnejši, saj bi lahko vsako popoldne preživel v knjižnici in bral, da ne bi bil bralno nepismen.
Lepo te pozdravlja
Ubogi Franček. Res misli, da bi mu selitev pomagala. Trenutno bi bile njegove tegobe delno rešene, saj so v podeželskih okoljih splošne knjižnice skoraj nedostopne in so učenci odvisni predvsem od šolske, ki je že sedaj zaposlovala polovico šolskega knjižničarja ali še manj, odvisno od števila oddelkov na šoli, po novem pa se bo ta delež še zmanjšal. Prometnih povezav z mestom skoraj ni. Če želijo učenci obiskati splošno knjižnico, jih morajo peljati starši, ki se pozno popoldne vračajo iz službe in ne verjamem, da so močno navdušeni za prevažanje otrok v knjižnico.
Kdaj bo ob zmanjšanem številu ur lahko odprta šolska knjižnica? Pred poukom? Po pouku? Bo šola res imela knjižnico le še na papirju? V manjših šolah bo v najboljšem primeru lahko odprta le eno uro dnevno. Bodo učenci še imeli dovolj časa, da bodo lahko v knjižnici napisali domačo nalogo, referat …, ker bodo za to potrebovali priročno strokovno literaturo, ki je doma nimajo? Bom kot knjižničarka le še izposojevalka, ker bom imela premalo časa za svetovanje, pogovarjanje o literaturi …? Kdaj bom izvajala knjižnično-informacijska znanja (4 ure na oddelek), saj bo moj delovni čas še bolj zapolnjen s poučevanjem? Zakaj bodo morali biti prikrajšani za knjižnično informacijska znanja učenci s periferije? Ne bom razglabljala, kako in kdaj bom opravila vse delo šolskega knjižničarja, ki je bilo opredeljeno v Elementih koncepta dela šolskega knjižničarja.
Takšnih in podobnih retoričnih vprašanj je še veliko! Bo prihranek res tako velik, da bo upravičil vse tisto, kar bo uničil?
In glas šolskih knjižničarjev? Glas vpijočega v puščavi. (Če pa je na šoli v najboljšem primeru le eden!)
Prijazen pozdrav! Tatjana Kuhl, šolska knjižničarka na
Ni komentarjev:
Objavite komentar