Tridnevni eTwinning kontaktni seminar v Bratislavi

Ključne besede: Slovenija, Slovaška, Poljska, Hrvaška, Češka, pedagoški delavci, projekti, delavnice, eTwinning ...
Sem uspela pritegniti vašo pozornost?

 

Najprej moram povedati, da me je z eTwinningom seznanila moja kolegica Urša. In to je bilo res pravo odkritje brez meja. Dobesedno. S knjižničarskim krožkom letos sodelujemo v treh projektih, ki nas povezujejo s šolami Evropske unije.
Ker za takšno delo človek potrebuje vedno nova znanja, sem se prijavila na Cmepiusov kontaktni seminar, ki je od 26. 4. do 28. 4. potekal v Bratislavi. Zmaga. Toliko novega, ustvarjalnega, inovativnega, da boli glava.

Družili smo se torej pedagoški delavci petih slovanskih držav. Dogovor je bil, da uporabljamo vsak svoj materni jezik. Si predstavljate skupino petdesetih zgovornežev, ki govorijo vsaj v petih različnih jezikih? Roko na srce, v šestih, kdaj pa kdaj smo le omagali in si pomagali z angleščino.
In kaj smo počeli? V prvi vrsti smo iskali sorodne duše, s katerimi bi lahko zastavili nove in nove projekte. Iskali in mnogi tudi našli. Sama sem navezala stike s hrvaško kolegico Adelo, šolsko knjižničarko iz Umaga, s katero nama bo, trdno upam, jeseni uspelo zagnati prav super sodelovanje.   

Prisostvovali smo imenitni delavnici o umetnosti komunikacije, predstavljeni so nam bili primeri dobre prakse, uporabljati smo se učili ustrezna spletna orodja...

Lotili smo se tudi čisto konkretne naloge: vsaka skupina je izdelala fotozgodbo Bratislava through my eyes. V skupini smo bili seveda predstavniki različnih držav, v eni uri smo v okolici hotela posneli fotografije in jih nato z ustreznimi orodji predstavili v obliki zgodbe. Se sliši zelo enostavno, kajne?

 

Saj je bilo: če ne že čisto enostavno, pa vsaj zelo zabavno.

Kar verjeti ne morem več, da je bilo v te tri dni, ki smo jih preživeli na Slovaškem, vkomponiranega toliko dogajanja. Dela, učenja, pa tudi smeha, druženja, spoznavanja. Formalno z neformalnim se je prepletalo do popolnosti. Izkoriščena je bila prav vsaka ura.

 
Celo večerni utrip starega mestnega jedra smo uspeli občutiti.In si privoščiti večerjo na ladji.    

Če si kdo o tej delavnici, o eTwinningu, o projektih želi vedeti kaj več, naj mi piše, naj me vpraša. Z veseljem širim eTwinning virus. Le pazite, ker je zelo nalezljiv.  

Veste, kakšen slogan sem izbrala za svojo knjižnico pred parimi leti, še preden me je ta virus čisto okužil? 

Vrata v knjižnico - vrata v svet.  

Preroško, kajne?

Je treba povedati še kaj? 

Pokukala sem čez mejo, ugotovila, da je tam vznemirljivo lep svet, iz katerega pa se je še lepše vrniti nazaj domov.

Vznemirljivo lep pa je tudi virtualni svet, v katerem moji mladi knjižničarji spoznavajo svoje vrstnike, delijo znanja, množijo izkušnje, se učijo, ne da bi se tega dobro zavedali in se skratka imajo "fajn".  

ETwinning je zakon, pravimo vsi skupaj.